Silicijeva Dolina ima dve ključni sestavini: pametne ljudi in kapital. Ko se v Sloveniji pogovarjamo o visokotehnoloških podjetjih oz. startupih, pogosto slišim, da imamo veliko pametnih ljudi, le kapitala ni v zadostni količini. Kdor pozna ekosistem Silicijeve Doline, se najbrž tudi zaveda, da po nekih skritih zakonih trga, pametni ljudje in kapital vedno stremijo po nekem ravnovesju: več kot je pametnih ljudi, več je kapitala in obratno. Če se nam zdi, da v Sloveniji nimamo dovolj kapitala, potem namesto državnih subvencij predlagam bolj dolgoročno rešitev: uvoz pametnih ljudi.
A dobrih inženijrev, zdravnikov ali biokemikov nam ne bo v kombiju pripeljal ukrajinski kriminalec. Pametni ljudje danes imajo izbiro. Vsak izobražen, ambiciozen človek je priložnost za nekaj velikega in zato se za njih danes poteguje cel svet. Da bi jih prepričali, da pridejo k nam, moramo najprej ustvariti okolje, ki jim bo privlačno. Vstopna točka v to okolje, pa je imigracijska zakonodaja. Kako ta zakonodaja izgleda v Sloveniji, kako pa drugje, vam bom povedal na podlagi lastnih izkušenj.
Kako izgleda nekreativna imigracijska zakonodaja, ki zavira razvoj visokotehnoloških podjetij? Primer je Slovenija.
Ne glede na to ali boste kot tujec v Sloveniji čistili pisarno za 500€ na mesec ali v njej programirali za 2000€ na mesec, vas čaka enaka zakonska procedura za pridobitev dovoljenj za bivanje in delo.
Kako je ta procedura izgledala v mojem primeru?
Da bi sploh lahko dobil delovno dovoljenje v Sloveniji, je moral Zavod za Zaposlovanje preveriti, če slučajno obstaja kakšen brezposeln programer s slovenskim državljanstvom, ki bi lahko opravljal moje delo. Vsak, ki se je v življenju vsaj enkrat srečal z IT panogo, zelo dobro ve, da programer danes ne dobi službe, samo če je noče ali je v zaporu, s tem, da je primanjkljaj na trgu tako velik, da bi se zelo verjetno tudi za programerja v zaporu našla kakšna služba na daljavo. Ker po dveh tednih iskanja ZZS ni našel brezposelnega programerja v Sloveniji, sem dobil dovoljenje za delo.
Jaz, inženir računalništva, sem v Decembru leta 2005 čakal svoj slovenski vizum pred konzulatom v Beogradu. Konzulat Slovenije takrat še ni imel čakalnice, tako da sem dobri 2 uri stal zunaj, pozimi, kot deklica z vžigalicami. Spomnim se, da mi je še preden sem prišel na vrsto zmanjkalo baterije na iPodu in sem v nadaljevanju poslušal pogovor gradbenih delavcev, ki so prav tako čakali na svoje vizume.
Ko sem dobil prvo dovoljenje za delo, je bilo le-to vezano le na enega delodajalca, s čimer mi je bila onemogočena mobilnost na trgu dela. Prvo dovoljenje za bivanje, ki je bilo vezano na dovoljenje za delo, je bilo veljavno samo 4 mesece. Že po treh mesecih v Sloveniji, še preden sem si kupil pošten pralni stroj, me je čakala nova procedura podaljšanja dovoljenj, a tokrat za velikodušnih 8 mesecev. To pomeni, da sem se že v prvem letu bivanja v Sloveniji z birokratskimi procedurami srečal kar trikrat. Bom še omenil, da tujcu s prenehanjem dovoljenja za bivanje prenehajo veljati tudi zdravstveno zavarovanje, registracija avtomobila, ter mali milijon drugih dokumentov. Uporabite svojo domišljijo in si predstavljajte kako potem izgleda “leto dobrodošlice” v deželi pod Alpami.
Poseben odstavek bom namenil problemu združitve družine. V Beogradu je namreč takrat ostala moja žena, Milena. Slovenska zakonodaja preprečuje združitev družine v prvem letu bivanja tujca v Sloveniji. Posledično je bilo moje prvo leto v Sloveniji za Mileno in mene čustvena šok terapija in prvi resen preizkus najinega zakona. Po enem letu in še eni birokratski proceduri je Milena sicer dobila dovoljenje za bivanje, ampak ne tudi dovoljenja za delo. Ko je še živela na Balkanu, je Milena študirala in delala, njena nova EU domovina pa je od nje zahtevala, da sedi doma in čaka, da mož pride iz službe. Posledično se je v drugem letu mojega bivanja v Sloveniji najino psiho-finančno stanje še dodatno poslabšalo.
Sedaj pa pavza za razmislek: V svojih prvih dveh letih v Sloveniji sem bil vodja razvoja na Interi. Takrat je bila Intera v startup fazi. Razvili in lansirali smo nov CRM produkt, ter pridobili prve naročnike. A se vam ne zdi zanimiv ta kontrast med mojo ambiciozno in kreativno službo, ter birokratskim peklom, ki sem ga istočasno preživljal?
Če si tujec v Sloveniji, sploh z začasnim bivanjem, so zate mnoga vrata zaprta: kredita na banki ne dobiš, skoraj ničesar si ne moreš kupiti na obroke, celo naročniškega razmerja ne moreš skleniti. Kot tujka z začasnim bivanjem je morala Milena plačevati šolnino na fakulteti. Šolnina za tujce je znašala okrog $1500 letno, po novem zakonu pa je nekajkrat dražja, kar bo najbrž učinkovito ustavilo prihod študentov iz tretjih držav v Slovenijo. Vizionarska poteza, ni kaj. Šele po petih letih bivanja v Sloveniji, ko sva z Mileno slovenski jezik že obvladala do te mere, da se je najin maternji jezik dejansko poslabšal, sva dobila stalno bivanje v Sloveniji. Stalno bivanje je sicer olajšalo par stvari: npr. končno imam telefonsko številko na svoje ime, Milena pa je dobila pravico do dela, so pa mnoge druge življenjsko pomembne zadeve, kot je npr. stanovanjski kredit, še vedno ostale zapletene.
Za slovensko državljanstvo lahko zaprosi tujec šele po desetletju neprekinjenega bivanja v Sloveniji. Da bi ga dobil po redni poti, se mora najprej odpovedati trenutnemu državljanstvu, s čimer si seveda povzroči cel kup zakonsko-administrativnih težav v prejšnji domovini. Naša mlada družina, ki vključuje dve fakultetno izobraženi osebi in dvoletnega otroka, ki se je rodil v Ljubljani in povabilo na kosilo že razume v obeh jezikih, po dobrih sedmih letih v Sloveniji še vedno nima državljanstva.
Kako izgleda kreativna imigracijska zakonodaja, ki spodbuja razvoj visokotehnoloških podjetij? Primer je Irska.
Leta 2007 sva z Mileno čisto znorela zaradi najine situacije v Sloveniji in se začela zanimati za Irsko. Kasneje sva se premislila in ostala v Sloveniji.
Irska je prav tako majhna država, njen hiter razvoj pa se je, podobno kot slovenski, začel v zgodnjih devedesetih letih prejšnjega stoletja. Ključna razlika med Slovenijo in Irsko je kreativnost zakonodaje oz. irski pogum, da zakonodajo iz preteklosti prilagodijo izzivom prihodnosti.
Če si tujec, ki želi asfaltirati ceste na Irskem, te čaka nič kaj dosti bolj prijazna procedura kakor v Sloveniji. Če pa si inženir računalništva, te čaka nekaj povsem drugega. Za poklice z visoko dodano vrednostjo in primanjkljajem na trgu delovne sile, ima Irska imigracijsko zakonodajo, ki se jo da primerjati z rdečo preprogo.
Če irski delodajalec ponudi inženirju računalništva iz tujine letno plačo, ki je višja kot 30.000€, mu njihov zavod za zaposlovanje izda delovno dovoljenje, ne da bi sploh preverjal, če obstaja kakšen Irec, ki lahko to delo opravlja namesto njega. Ircem je namreč jasno, da je na takšnem poklicnem nivoju to absolutno nepotrebna zakonska ovira. Prvo delovno dovoljenje in posledično tudi dovoljenje za bivanje veljata kar dve leti. Po dveh letih je takšen tujec že upravičen do stalnega bivanja, po petih pa do državljanstva.
Ovir pri združitvi družine v primeru visoko kvalificiranih tujih delavcev na Irskem ni. Družina tujca se lahko skupaj z njim preseli na Irsko in takoj ima tudi pravico do dela. Tudi če zaenkrat pozabimo, da je ločevanje pravice do bivanja (življenja) od pravice do dela precej nehuman ukrep, poskusimo biti vsaj toliko pragmatični kolikor so zagotovo bili irski politiki: Izobraženi ljudje so ponavadi poročeni z izobraženimi ljudmi. Verjetnost, da bo žena inženirja računalništva bolj koristna za irski trg kot žena gradbenega delavca je precej visoka. Grdo se sliši, ampak tako pač je. Ali se potemtakem Ircem res izplača postavljati takšne ovire pred visoko kvalificiran kader, če ga le-te samo lažje prepričajo, da namesto Irske izbere kakšno konkurenčno državo, ki ga prav tako potrebuje in mu je pripravljena ponuditi precej toplejšo dobrodošlico? A se nam ne zdi, da v tem primeru tovrstne zakonske ovire gospodarstvu prej škodujejo kot koristijo?
Spremembe so edina konstanta. Razen v Sloveniji.
Slovenska imigracijska zakonodaja je od nekdaj prilagojena izključno nekvalificirani delovni sili, ki so jo v glavnem potrebovala sedaj že neobstoječa podjetja za vizionarske gradbene projekte. Zato smo v Sloveniji navajeni, da nas beseda “tujec” spominja na Bosanca, ki v rokah drži lopato. V Silicijevi Dolini jih ista beseda najbolj pogosto spominja na kitajskega programerja. Ampak še bolj kot zastarela, nepremišljena, nekreativna in škodljiva zakonodaja, me moti dejstvo, da je bilo po številnih letih v Sloveniji sprememb bore malo. Danes poznam tujce, ki se borijo z istimi problemi, s katerimi sem se jaz boril 7 let nazaj. Že 4 leta se pogovarjamo o krizi, ampak je vse še vedno bolj ali manj enako. Sprememb v resnici ni. In če hočete mojo definicijo slovenskega problema, je to še najbolj blizu. Evo, še enkrat, za konec:
Vse je še vedno bolj ali manj enako. Sprememb v resnici ni.